Evrazijski ris je razširjen po obsežnih območjih zmerno podnebnih listnatih in iglastih gozdov; v literaturi je zgodovinsko opredeljen kot značilen gozdni prebivalec.
Vendar pa velja ta stroga povezava predvsem na ravni celotne populacije, saj je izbira habitata na ravni posameznika bolj kompleksna: vrsta nenehno uravnoteži potrebo po lovu na srnjad – ki je pogosto bolj razširjena v mozaičnih kmetijskih pokrajinah in odprtih območjih – z izogibanjem človeku, iskanjem hrane ponoči in umikom v neokrnjena območja podnevi.
Čeprav je njegova prehrana raznolika, je ris zelo dobro prilagojen lovu na majhne kopitarje, predvsem srnjad; če je srnjadi malo, lovi druge vrste, kot so gamsi in mladi jeleni. Njegova lovna strategija temelji na prikradanju in kratkih zasedah, redko se podaja v dolga zasledovanja, če prvotni napad ne uspe. Večji plen ubije tako, da ga ugrizne v grlo, manjši plen pa tako, da ga ugrizne v vrat ali tilnik. Lovna aktivnost je največja v mračnih urah in v prvi polovici noči; ris običajno prekriva trupla, da jih zaščiti pred živalmi, ki se hranijo z mrhovino, saj plen zaužije v nekaj nočeh, odvisno od njegove velikosti.
