Glavni cilj protokola je zagotoviti, da so podatki, zbrani pri spremljanju s strani različnih institucij, držav, regij in raziskovalnih skupin, dovolj standardizirani, da omogočajo primerjavo, skupno analizo in dolgoročno oceno stanja in trendov populacije. Protokol je zasnovan tako, da je primeren za uporabo v različnih ekoloških in administrativnih okoljih, pri čemer ohranja skupni minimalni nabor metod, definicij in standardov poročanja. Protokol se lahko izvaja v okviru nacionalnih programov spremljanja, čezmejnih shem spremljanja, programov upravljanja zavarovanih območij, raziskovalnih projektov in iniciativ za ohranjanje.
Ker se ekologija, možnost zaznavanja in socialna organizacija štirih ciljnih vrst precej razlikujejo, vse metode niso enako primerne za vse vrste. Zato protokol razlikuje med osrednjimi metodami, ki so priporočene za vse udeležene programe spremljanja, in metodami, specifičnimi za posamezne vrste, ki jih je treba uporabljati glede na biologijo posamezne vrste.
Temeljno načelo je, da bi bilo spremljanje ponovljivo, prostorsko opredeljeno, časovno dosledno, etično sprejemljivo in temeljilo na jasno dokumentiranem obsegu vzorčenja .
Standardizacija, ponovljivost, več virov dokazov, prostorska reprezentativnost, zagotavljanje kakovosti
- Za vse sodelujoče ekipe je treba uporabljati enake definicije za zapise o vrstah, kategorije dokazov, enote vzorčenja, obdobja spremljanja in minimalne sklope podatkov. Čeprav se lahko oprema razlikuje, bi morale biti metodološke osnove in standardi poročanja dovolj podobni, da bi omogočali smiselno primerjavo in skupno analizo
- Način načrtovanja spremljanja bi moral omogočati ponavljanje istih metod v naslednjih letih. Morebitne spremembe v obsegu raziskav, izbiri lokacij za vzorčenje, opremi ali postopkih na terenu je treba dokumentirati, saj lahko takšne spremembe bistveno vplivajo na navidezne populacijske trende
- Nobena posamezna metoda spremljanja ne omogoča celovitega vpogleda v populacije velikih mesojedih živali. Kadar je to mogoče, je treba zbirati in združevati podatke iz različnih virov, vključno s foto pastmi, genetskimi vzorci, sledmi v naravi, neposrednimi opazovanji, evidencami o smrtnosti in poročili usposobljenih opazovalcev.
- Odjem vzorcev bi moral, kadar je to mogoče, zajeti celotno območje, ki ga naseljuje določena vrsta, in ne biti omejen le na zavarovana območja ali lokacije, kjer je verjetnost pojavljanja te vrste velika. Če popolno pokritje ni mogoče, je treba območje, na katerem se odjemajo vzorci, in postopek izbiranja vzorcev natančno dokumentirati.
- Vse opazovane primere in vzorce je treba podvreči določenemu postopku preverjanja, pri čemer se zapisi o nejasni identifikaciji vrst klasificirajo v skladu s kriteriji SCALP in jih ne smemo obravnavati kot potrjene primere (kategorija 1), dokler ni na voljo dovolj dokazov
Načrtovanje sistema za spremljanje
Območja za spremljanje
Območja, ki jih je treba spremljati, je treba določiti glede na cilje programa spremljanja in znano ali pričakovano razširjenost ciljne vrste. Kadar je to mogoče, bi moralo spremljanje zajeti širše območje, ki ga vrsta zaseda ali bi ga lahko zasedala, namesto da bi se osredotočalo le na zavarovana območja ali lokacije, kjer je znano, da vrsta že živi. To je pomembno za zaznavanje sprememb v razširjenosti, vključno z razširitvijo, zmanjšanjem ali ponovnim naseljevanjem območja.
Območja, ki jih je treba spremljati, morajo vključevati tako zavarovana kot nezavarovana območja in upoštevati ustrezne značilnosti habitatov in načine rabe tal. Za praktične namene se lahko uporabijo upravne ali upravljalne meje, vendar bi morala biti ekološka pomembnost območja spremljanja še vedno glavna osredotočenost. Pri vrstah, katerih razširjenost sega čez državne meje, bi bilo treba spremljanje čim bolj usklajevati med sosednjimi državami.
Enote za vzorčenje
Območja, ki jih spremljamo, je treba razdeliti na jasno opredeljene in prostorsko skladne vzorčne enote. Redna mreža lahko zagotovi praktičen, splošen okvir za spremljanje volkov, rjavih medvedov, evrazijskega risa in zlatega šakala, pri čemer lahko velikost vzorčne enote prilagodimo posamezni vrsti, cilju spremljanja, značilnostim pokrajine in razpoložljivim virom.
Enote za vzorčenje morajo imeti jasno določene meje in edinstvene identifikatorje ter se, kadar je to mogoče, med različnimi obdobji spremljanja ne smejo spreminjati. Različne enote za vzorčenje se lahko uporabljajo za različne cilje ali metode spremljanja, če je to znanstveno utemeljeno, vendar mora biti njihova opredelitev in povezava s celotnim okvirjem spremljanja jasno dokumentirana.
Enoto vzorčenja je treba ločiti od lokacije ali točke, kjer se izvaja vzorčenje. Enota vzorčenja predstavlja prostorski obseg, znotraj katerega se zbirajo in analizirajo podatki o spremljanju, medtem ko so lokacije vzorčenja določena mesta, kjer se zbirajo opazovanja, posnetki s foto pastmi, genetski vzorci, zvočni posnetki ali drugi dokazi.
Način načrtovanja vzorčenja
Način vzorčenja mora temeljiti na vnaprej določenem in preglednem načrtu, ki zagotavlja ustrezno reprezentativnost območja, ki ga spremljamo. Sistematični ali stratificirani pristopi so na splošno bolj primerni, če je cilj pridobiti prostorsko reprezentativne podatke. Pri načrtovanju vzorčenja je treba upoštevati habitat, nadmorsko višino, namembnost zemljišč, vpliv človeka in druge dejavnike, ki lahko vplivajo na pojavljanje ali zaznavnost vrst.
Oblika načrta bi morala biti prilagojena ekologiji ciljne vrste. Ker se volk, rjavi medved, evrazijski ris in zlati šakal razlikujejo po načinu uporabe habitata, vzorcih gibanja, gostoti populacije in možnostih zaznavanja, lahko za izvajanje splošnega načrta potrebujemo specifične prilagoditve za posamezne vrste.
Izbira lokacij ne bi smela temeljiti izključno na pričakovanju, da bodo na njih pogosto prisotne določene vrste, še posebej, če je cilj oceniti razširjenost ali trend populacije. Ciljno usmerjeno vzorčenje lahko koristi za potrditev prisotnosti, identifikacijo osebkov ali zbiranje določenih vrst dokazov, vendar ga je treba jasno ločiti od reprezentativnega vzorčenja.
Prostorska pokritost
Namen nadzora bi moral biti zagotoviti zadostno prostorsko pokritost, da bi se upoštevala raznolikost habitatov in geografskih območij, ki so pomembna za ciljno vrsto. Vzorce bi morali odvzeti na območjih, kjer je znana prisotnost vrste, pa tudi na območjih, kjer je prisotnost negotova ali kjer so možne spremembe v razširjenosti.
Obseg prostorske pokritosti naj bi bil primeren cilju spremljanja in razpoložljivim virom. Če popolna pokritost ni izvedljiva, je treba dokumentirati območje, na katerem se izvaja vzorčenje, ter merila, ki se uporabljajo za izbiro vzorčnih enot. Območja, ki jih zaradi nedostopnosti, lastništva zemljišča, terena, varnosti ali drugih omejitev ni mogoče vključiti v vzorčenje, je treba prav tako zabeležiti.
Prostorsko pokritost je treba čim bolj dosledno ohranjati med posameznimi obdobji spremljanja. Spremembe v obsegu vzorčenja ali v razporeditvi mest vzorčenja je treba dokumentirati, saj lahko razlike v prostorski pokritosti vplivajo na navidezne spremembe v razširjenosti vrst ali populacijskih kazalnikih.
Časovno načrtovanje
Nadzor je treba organizirati v jasno določena obdobja nadzora, ki se lahko ponavljajo v daljšem časovnem obdobju. Čas in trajanje nadzora morata upoštevati biologijo ciljne vrste, sezonske spremembe, razmnoževalna obdobja, vzorce gibanja, okoljske razmere in značilnosti metode nadzora.
Če je mogoče, je treba za podporo oceni trendov uporabiti primerljiva obdobja spremljanja v različnih letih. Upoštevati je treba sezonske razlike v možnostih zaznavanja, pri čemer bi bilo treba, če je to relevantno, vključiti ponavljajoče se vzorčenje ali vnaprej določena sezonska obdobja.
Če v okviru enega samega pregleda ali nadzora ne zaznamo prisotnosti določene vrste, to ne bi smelo samodejno razumeti kot dokaz o odsotnosti te vrste. Ponavljajoče se vzorčenje lahko izboljša sposobnost razlikovanja med dejansko odsotnostjo in primerom, ko prisotnost vrste ni bila zaznana.
Obseg vzorčenja
Obseg vzorčenja mora biti zadosten, da bi zagotovil ustrezno možnost za zaznavanje ciljne vrste, in ga je treba dokumentirati na enoten način. Primerna mera obsega bo odvisna od metode spremljanja in lahko vključuje, na primer, število dni, v katerih so nameščene foto pasti, trajanje raziskave, število lokacij za vzorčenje, čas, ki ga posveti opazovalec, trajanje zvočnega snemanja ali število poskusov genetskega vzorčenja.
Minimalna ali priporočena raven vloženega truda se lahko razlikuje med volkovi, rjavimi medvedi, evrazijskimi risi in zlatimi šakali zaradi razlik v ekologiji, gostoti populacije, vedenju in možnostih zaznavanja. Vendar pa bi morala biti načela za merjenje in poročanje o vloženem trudu standardizirana v vseh programih spremljanja.
Uspeli in neuspešni primeri odvzema vzorcev morajo biti zabeleženi. Okvare opreme, nedostopne lokacije, prekinjene raziskave in drugi dejavniki, ki zmanjšujejo učinkovitost odvzema vzorcev, morajo biti dokumentirani. Vse pomembne spremembe v obsegu odvzema vzorcev med različnimi obdobji spremljanja je treba prijaviti in upoštevati pri interpretaciji rezultatov spremljanja.
Metode spremljanja
Metode spremljanja je treba izbrati glede na cilje spremljanja, ekologijo ciljne vrste, pričakovano možnost zaznave, razpoložljive vire in lokalne razmere. Kadar je to mogoče, je treba uporabiti dopolnilne metode, da bi izboljšali zanesljivost in celovitost rezultatov spremljanja.
Med pogosto uporabljane metode spadajo uporaba fotopasti, odvzemanje genetskih vzorcev, opazovanje sledi v naravi, neposredno opazovanje, beleženje smrtnih primerov, akustično spremljanje in poročila usposobljenih opazovalcev. Primernost in relativna pomembnost posameznih metod se lahko razlikuje glede na vrsto – volk, rjavi medved, evrazijski ris in zlati šakal.
Metode in način njihove uporabe je treba jasno dokumentirati, da bi omogočili interpretacijo in primerjavo rezultatov med različnimi območji spremljanja in različnimi obdobji spremljanja. Če se v različnih regijah ali letih uporabljajo različne metode, je treba te razlike zabeležiti in upoštevati pri primerjavi rezultatov.
Klasifikacija in preverjanje dokazov
Podatke, zbrane pri spremljanju, je treba razvrstiti glede na jasno opredeljene in dosledno uporabljene kategorije dokazov. Razvrstitev naj ločuje med potrjenimi podatki in opažanji, pri katerih identiteta vrste, lokacija, datum ali druge relevantne informacije ostajajo negotove.
Kjer je to primerno, je treba uporabljati uveljavljene klasifikacijske sisteme, kot so na primer kriteriji SCALP, da bi zagotovili dosledno interpretacijo opazovanj velikih mesojedih živali. Postopke preverjanja je treba dosledno uporabljati v vseh sodelujočih institucijah in programih spremljanja.
Pred vključitvijo podatkov v analize ali uradne rezultate spremljanja bi jih morali pregledati ustrezno usposobljeni strokovnjaki. Nepreverjeni ali dvomljivi podatki bi morali biti jasno označeni in jih ne smemo interpretirati na enak način kot potrjene dokaze. Status potrditve vsakega podatka bi moral biti ohranjen kot del podatkov o spremljanju.
Minimalni zahtevani podatki in metapodatki
Vsi programi spremljanja bi morali zbirati enoten minimalni nabor informacij za vsako zabeležko ali vzorčenje. Ta minimalni nabor podatkov bi moral biti zadosten za ugotavljanje, kaj je bilo zabeleženo, kje in kdaj je bilo zabeleženo, kako je bilo pridobljeno, in kako zanesljivi so dokazi.
Odvisno od metode spremljanja, bi morale minimalne informacije običajno vsebovati:
- vrsta in tip dokazov;
- datum in, če je pomembno, čas opazovanja ali odvzema vzorca;
- geografska lokacija ali vzorčna enota;
- način spremljanja;
- obseg ali trajanje vzorčenja, če je relevantno;
- vir ali opazovalec;
- status preverjanja ali potrditve identitete;
- potrebne so ustrezne dodatne informacije za pravilno razumevanje zapisa.
Dodatne metapodatke lahko zbiramo glede na uporabljeno metodo, vrsto organizma ali cilje spremljanja. Polja podatkov morajo biti jasno opredeljena, da različne ekipe dosledno beležijo iste informacije. Spremembe minimalnega nabora podatkov je treba dokumentirati, da se ohrani primerljivost podatkov v različnih časovnih obdobjih.
Kakovost podatkov in dokumentacija
Podatke, zbrane pri spremljanju, je treba dokumentirati in upravljati tako, da se ohrani njihova natančnost, sledljivost in uporabnost skozi čas. Postopki za vnos, preverjanje, popravljanje in shranjevanje podatkov morajo biti jasno opredeljeni v okviru vsakega programa spremljanja.
Pomanjkljive, negotove ali nepopolne informacije je treba najprej ugotoviti, namesto da bi jih nadomestili s predpostavkami. Popravke v obstoječih zapisih je treba lahko slediti, originalne informacije pa je treba ohraniti, kadar je to primerno.
Vsa odstopanja od dogovorjenega načrta ali metodologije spremljanja je treba dokumentirati. To vključuje spremembe v mestih odvzema vzorcev, obsegu spremljanja, opremi, postopkih na terenu ali metodah obdelave podatkov. Takšna dokumentacija je pomembna za interpretacijo razlik med različnimi obdobji spremljanja in za razlikovanje med biološkimi spremembami ter spremembami, ki so posledica metod spremljanja.